Dokument obravnava potrebo po novem razvojnem modelu Slovenije, ki temelji na razumevanju države kot tehnološko-ekonomsko-sociološkega ekosistema, ugnezdenega v naravni ekosistem in širši ekosistem Evropske unije. Izhodišče je koncept ekosistema kot kompleksnega, strukturiranega sistema podsistemov, povezanih s skupnim ciljem – vzdržnim in kakovostnim bivanjem.
Tehnološko-ekonomsko-sociološki ekosistem vključuje omogočitvene tehnologije, gospodarski sistem, družbeni sistem in državo (četverna vijačnica). Za njegovo funkcionalnost sta ključni dve značilnosti:
-
presečnost ciljev, kjer se cilji posameznih podsistemov prekrivajo in tvorijo skupne cilje nadrejenega sistema, ter
-
harmonizirana, fraktalna struktura, v kateri so podsistemi vertikalno ugnezdeni in imajo na svoji ravni celoten nabor funkcij vodenja, podobno kot nadrejeni sistem.
Vizija Slovenije je opredeljena kot kakovostno in vzdržno preživetje države do leta 2050, pri čemer mora biti Slovenija konkurenčen, trajnosten in inovativen podsistem EU. Strateški cilji so razdeljeni na tri medsebojno enakovredna področja:
-
zagotavljanje kakovostnega bivanja prebivalcev (varna in dostopna energija, zdravo okolje, pravna država, javne storitve),
-
razogljičenje energetskih in proizvodnih sistemov z nizkoogljičnimi viri ter bistveno večjo učinkovitostjo rabe energije in materialov, ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla rešitev,
-
razvoj novih produktov, storitev in tehnologij z domačim znanjem in inovacijami, ki omogočajo večjo dodano vrednost ter konkurenčno vključevanje v globalne verige vrednosti.
Za dosego teh ciljev je nujna vzpostavitev funkcionalnega inovacijskega ekosistema, saj je slovenski sistem trenutno razdrobljen in deluje »otočno«. Ključne nefunkcionalnosti se kažejo kot:
-
»doline smrti« v RRI ciklu, predvsem med osnovnimi, aplikativnimi in industrijskimi raziskavami (TRL1–5) ter med raziskavami in industrijskim razvojem (TRL6–8),
-
nepovezanost med usmerjanjem javnih sredstev v RRI ter dejanskimi kompetencami in poslovnimi cilji raziskovalnih organizacij in podjetij,
-
neusklajenost in nepovezanost resorjev, ki nimajo skupne presečne razvojne in investicijske strategije,
-
enosmeren, od zgoraj navzdol usmerjen zakonodajni proces brez sistematičnega vključevanja deležnikov.
Dokument izpostavlja tudi ugotovitve SRIP-ov v okviru razprav o vzpostavitvi RRI stičišča, ki poudarjajo potrebo po integraciji tehnologij in resornih strategij, vzpostavitvi dvosmerne povratne zanke med financiranjem in kompetencami ter jasni opredelitvi končnega cilja vlaganj – povečanju dodane vrednosti slovenskega gospodarstva.
Poseben poudarek je namenjen učinkovitosti prenosa znanja v uporabo. Tradicionalni linearni model (TRL1–TRL9) je označen kot zastarel in neučinkovit. Kot primernejša alternativa sta predlagana interaktivni »nogometni« model ustvarjanja znanja in Triple Helix model, ki temeljita na enakovredni in stalni interakciji med akademsko sfero, gospodarstvom in državo. Dokument opozarja tudi na sistemske ovire, kot so neustrezna zakonodaja (ZRRID), omejeno spodbujanje spin-off podjetij, neustrezni kriteriji vrednotenja raziskovalcev tehničnih ved ter izobraževalni sistem, ki premalo spodbuja inovativnost.
Pomemben izziv predstavlja naraščajoča birokratizacija, ki zmanjšuje produktivnost, inovativnost in podjetnost ter dolgoročno oblikuje nekreativen družbeni vzorec. Identificirani so tudi strukturni vzroki, povezani z upravljanjem državne uprave.
Dokument se zaključi z ugotovitvijo, da Slovenija potrebuje širok družbeni in politični dogovor o novem razvojnem modelu ter z vprašanjem, ali si takšno spremembo res želimo in ali smo jo sposobni izvesti. Vloga IAS in SAZU je opredeljena kot neodvisno strokovno svetovanje odločevalcem pri oblikovanju presečne razvojne in investicijske strategije ter krepitvi funkcionalnosti razvojno-inovacijskega ekosistema Slovenije, s poudarkom na trajnostnem razvoju.
Avtor: Dr. Zoran Marinšek, redni član IAS; predsednik Platforme IAS za energetiko; in prokurist v Kompetenčnem centru za sodobne tehnologije vodenja (Zavod KC STV)
